KITAJSKA
Osnovno živilo je riž, katerega večji del se pridela v južnih kitajskih regijah. Običajno je skuhan na pari. Kot v večini predelov vzhodne Azije, tudi kitajci iz njega pridelujejo pivo, vino in kis. Kitajski rezanci so lahko suhi ali sveži, različnih velikosti, oblik in tekstur. Ponavadi se jih postreže tople ali hladne v juhi ali popečene s prlivom. Nekatere raličice, kot recimo shou mian, simbolizirajo dolgo in zdravo življenje.Zelo popularno živilo je soja, še posebej v obliki tofuja. Ta je dober vir beljakovin.Na območjih severne Kitajske se ljudje opirajo bolj na hrano, ki temelji na pšenični moki oz. pšenici na splošno. Iz nje pripravljajo rezance, kruh, žlikrofe in žemlje na pari.Nekatere v kitajski kuhinji pogosto uporabljene zelenjave so: kitajski listi, bok choy (kitajsko zelje), kitajska špinača, on choy, yu choy, in gailan.Kitajska je dom sojine omake, ki je narejena iz fermentirane soje in pšenice. Široko uporabljene so tudi ostrigina omaka, prozorni rižev kis, črni rižev kis, ribja omaka in fermentiran tofu (furu). Najbolj značilne začimbe so svež ingver, česen, šalotka, bel poper in sezamovo olje. Tudi sečuanski čili, zvezdasti janež, cimet, komarček in nageljnove žbice se uporabljajo pogosto. Za popestritev jedi mnoge kitajske jedi vsebujejo kitajske gobice, suhe rakce in suhe mandarinine olupke. JAPONSKA Najbolj poznane japonske jedi izven japonske domovine so suši, sašimi, tempura in soba (ajdovi) rezanci. Japonska kuhinja sloni na združevanju kuhanega belega riža oz. gohan, ki je osnovno živilo, z enim ali več okazu oz. glavnimi jedmi in prilogami. Tem jedem so lahko dodani miso juha ali tsukemono oz. vložene priloge. Značilnost tradicionalne japonske kuhinje je skromna uporaba mesa (sesalcev), olj in maščob ter mlečnih izdelkov. Zaradi uporabe sojine omake, miso paste in umebošija je vsebnost soli v japonski hrani visoka. Ker je Japonska obdana z oceani, so japonci vedno sprida izkoriščali obilne zaloge morskih sadežev. Poraba zelenjave se je skrčila, med tem ko se je poraba procesirane hrane, zaradi rasti cen, povečala. Japonska hrana ne vsebuje veliko maščob, vendar so v tem pravilu izjema cvrte jedi, ki so bile vnešene v japonsko kulturo prehranjevanja v obdobju Edo iz Zahoda in Kitajske. Japonska hrana je tradicionalno začinjena s kombinacijo dašija, japonske sojine omake, sakeja oz. mirina, kisa, sladkorja in soli. To so tipične začimbe za jedi z žara. Kot dodatek jedem z rezanci pa somen, udon in soba. Med kuhanjem se uporablja skromno število zelišč in začimb kot pika na i, ali za odstranjevanje okusa po ribah ali divjačini. Mednje sodijo ingver takanotsume in rdeči čili. Druge značilne začimbe so še wasabi, riban daikon (rumena redkev) in japonska gorčica. INDIJA Osnovnsa živila indijske kuhinje so tako imenovno biserno proso (bajra), riž, moka iz polnozrnate moke (atta) in različne vrste leče, med katerimi najbolj razširjene so rdeča leča (masoor), golobji grah (toor), črni gram (urad) in fižol mungo (moong). Leča se lahko uporablja cela, oluščena ali razprta. Najpomembnejše in najpogosteje uporabljene začimbe v indijski kuhinji so čili (mirch), semena črne gorčice (sarso), kardamom (elaichi), kumin (jeera), turmerik (haldi), asafoetida (hing), ingver (adrak) in česen (lehsun).Zelo priljubljena mešanica začimb je garam masala, ki običajno vsebuje pet ali več suhih začimb, med katerimi so neizogibne kardamom, cimet in nageljnove žbice. Vsaka kulinarična regija ima svojo garam masalo, prav tako ima lahko svojo mešanico posamični kuharski mojster. Čeprav sladka, je goda masala primerljiva začimbna mešanica, priljubljena predvsem v zahodni indijski državi Maharashtra.Nekateri pogosto uporabljeni aromatični listi so tejpaf, koriander, grško seno in meta. Karijevi listi in korenine so običajni v gujaratski in južnoindijski kuhinji. Za sladke jedi se navadno uporabljajo kardamom, žafran, rožna voda, muškatni orešček in vrtnični srčki. TURČIJA Za turško kuhinjo je značilna izredna raznolikost. Jedi so prihajale iz dežel, ki jih je Turčija osvojila ali pa je nanje mejila ali pa prevzela od starih kultur.Tipični jedilnik vsebuje juho, zelenjavno jed ali stročnico (kuhano z mesom), riž ali zdrobljeno pšenico, solato ali narezano kumaro z jogurtom. Obed je bogat, uživajo se turške jedi, kot so köfte, börek ali döner. V mestih obedujejo tudi v restavracijah, kjer nudijo tradicionalne turške in novejše tuje jedi.V vročih turških poletjih prebivalstvo uživa lažje jedi, ki sestojijo iz zelenjave in sadja skupaj z jogurtom, paradižnikovo omako, ovčjim sirom, melono ali sladko halvo. Glavne sestavine turškega obeda so meso, pogosto ovčje ali kozje, jajčevci, paprike, čebula in česen, stročnice in paradižnik, razne vrste oreškov in številne začimbe in dišavnice, zlasti peteršilj, kumina, poper, paprika, meta, origano in timijan. Uporablja se maslo, olivno in druga rastlinska olja ter olje iz oreškov. Svinjsko mast religija prepoveduje, pač pa uporabljajo mast iz ovčjega repa. |
|